Avtorski in soavtorski projekti

Navdih za plesno predstavo je bila knjiga Wendy Buonaventura Something in the way she moves. Avtorica v njej raziskuje, kako vpliva ples na vlogo ženske v družbi. Predstava v treh delih preigrava arhetipe orientalske plesalke. V prvem delu se prepletajo različne zgodovinsko-fantazijske plesne interpretacije družbene vloge ženske, od skrivnostnih svečenic v templju boginje Izide do živahnih žensk s podeželja, vzvišenih ženskih vladaric in božanstev, ki so navdihovale filmsko industrijo tako Egipta kot zahoda. Drugi del prikaže egipčansko žensko kot je – prvinsko in močno.

Njeno intimno doživljanje in izraznost v plesu, njen notranji dialog, poln žalosti in hrepenenja ter njeno pojavnost v egipčanski družbi. V tretjem delu orientalski ples preraste v sodobno estetsko umetnost. Prvinsko, prizemljeno gibanje se razvije v stilizirano, prefinjeno in elegantno plesno tehniko, navdihnjeno z zahodnimi plesnimi tehnikami in predstavami o orientalskem plesu, pri tem pa ohrani orientalsko izraznost ženskega telesa

Zgodba O volji do moči in neki ukani

Lunin sin je mitična zgodba o otroku, ki ga ciganska mati izprosi pri Luni. Ta je zvito bitje, dečka ukrade, ‘posveti’ sebi in ga vzgoji v formo brez vsebine. V Luninega sina, v katerem se manjko človeške krvi razvije v lakomno, volčjo naravo. Vajen samoumevnosti, fant Aglibol odrašča v okrilju spreminjajočih se Luninih sil, enkrat meglic, spet drugič ljudi-lutk.

Toda v Aglibolu ostaja vrojena človeška razpoka: neke noči se zaljubi v cigansko deklico, magično princeso Frasquito. Posesivni Luni izdajstvo ni po godu. Ves trud zaman, Frasquita in Aglibol se zbližata in Aglibol prestopi mejo materine tolerance. Takrat Luna pokaže svoj pravi obraz, sina bi raje prepustila smrti kot drugi ženski. Prelevi se v črno in grozljivo božanstvo, uroči Frasquito.

Aglibol je postavljen pred nemogočo izbiro: če mu Luna vzame vse, kar je njenega, ali mu preostane še kaj drugega kot vdaja, ali pač poguba in pozaba?

Ali je v njem še kaj drugega od volčje narave?

O predstavi

Lunin sin se je najprej rodil v ideji plesalke in plesne pedagodinje Vesne Jevšenak ter kliničnega psihologa Dušana Enove. Ta si je zgodbo zamislil kot estetizirano ilustracijo poti, ki jo prehodijo bolniki s kroničnimi telesnimi boleznimi, denimo pri levkemiji: od bolezni do transfuzije oz. presaditve kostnega mozga. To je bila zgodba na osi prehoda od »dionizičnih, k apoloničnim vrednotam«. Ta izvorna ideja je povezovala ples, glasbo in poezijo, temeljila je na pesmi španskega lirika Federica Garcia Lorce Hijo de la Luna.

Od prvotne zasnove je preteklo precej lun, ideja pa je doživela kopico kreativnih transfuzij in šla čez več faz poenotenj. Zgodba se je dvignila, razvila in temačno razbohotila pod prsti scenaristke Eve Mahkovic, glasbo je napisal Peter Žargi, režijsko oko pa posodil režiser in publicist Urban Zorko. Kostumografijo je zasnovala in sešila Nina Štajner, izrazni ples je likala in dograjevala koreografinja Urša Rupnik.

Plesni projekt je ostal pod izvornim okriljem in usmeritvami koreografinje Vesne Jevšenak. Ta je združila sile s članicami plesnega društva Salam Ghazeea, solisti Tomažem Bausom (Lunin sin), Majo Marinšek (ciganska princesa) in Mihaelo Wabra Kucler (ciganska mati). Ustvarili so mešanico orientalskega plesa, tanga in flamenka, z glavnim poudarkom na izraznosti: predstavo, ki se torej precej razlikuje od prvotne ideje izvedbe, a ne zapušča izvorne tematike prehoda vrednot.

V eno in polurni plesno-igrani predstavi KARAVANA PLESA vas bomo popeljali v svet plesnih kultur različnih narodov Orienta. V obliki zgodbe bodo predstavljeni folklorni, klasični in moderni stili plesov Orienta.

Zgodba govori o karavani, ki potuje skozi prostor in čas od Indije, preko Arabskega polotoka, Egipta, pa vse do španske Andaluzije. Na svojih postankih karavana zaživi ter nam postreže s plesnimi utrinki. Na koncu karavana pripotuje na sodobni oder, kjer plesi doživijo transformacijo in postanejo odrska umetnost brez kulturnih meja.

Z ogledom predstave boste spoznali kako pester je lahko orientalski ples. Predstavljajo se vrsta folklornih stilov (indijski Punjabi, beduinski Dahiyye, arabski Khaligy, obredni Zaar, egipčanski Baladi, ribiški Manbooti, dvorni Mowashahat), dva klasična stila (klasični indijski ples Bharat Natyam, klasični orientalski ples) ter modernejša »fusion« stila (flamenco oriental, Bollywood).

Folklorni plesi Egipta izhajajo iz tradicionalnih ljudstev in so bili sestavni del porok, drugih praznovanj in obredov. Danes delimo folklorne plese Egipta na nekaj splošnejših plesnih stilov, kot so Saaidi (ples s palico), Fellahi (ples kmetov), Beduin (ples nomadskih ljudstev), Manbooti (ples ribičev), Ghawazee (ples ciganov) in Nuba (ples nubijskih plemen). Orient je mnogo širši pojem kot samo Egipt. Pojem folklora Orienta tako zajema tudi plese ostalih dežel Orienta, npr. Saudska Arabija in Indija

Klasični orientalski ples je mešanica različnih plesnih tradicij, kjer se pojavljajo elementi indijskega, perzijskega ter turškega plesa, egipčanske tradicije in evropskih plesnih elementov. Je izpiljena in prefinjena plesna tehnika na osnovi različnih plesov Orienta uporabljena v sodobni odrski plesni umetnosti. Zravnanost in dostojanstvo izvirata iz azijskega porekla, gibi glave, rok in dlani iz indijskega izročila, gibčnost hrbtenice pa iz turške tradicije. Zahodnjaški element je tančica, s katero se dandanes začne vsak plesni nastop. Z izravnano in graciozno držo, z rokami nad glavo klasični orientalski ples sledi baletnemu idealu.

Moderni orientalski ples išče skupne točke z drugimi plesnimi stili kot so indijski folklorni (Punjabi) ali sodobni plesi (Bollywood), španski flamenko, klasični balet in drugi ter se z njimi povezuje v moderne »fusion« oblike plesa, čemur lahko rečemo tudi odrska transformacija plesa.

Posebna zvrst je indijski klasični ples Bharat Natyam, simbol lepote in estetske popolnosti. Kot filozofija je stremljenje človeške duše za ideali, kot vera je človekovo iskanje najvišjega in želja po združitvi z njim, kot znanost je namen doseči popolnost telesne tehnike in giba, kot poezija je simbol ritmične lirike. Ples prihaja iz južne Indije, države Tamil Nadu. Je eden najstarejših in najbogatejših klasičnih plesov Indije. Njegova starodavnost tiči v mitološkem in zgodovinskem poreklu, ki sega tri tisočletja nazaj v preteklost.

Naslov predstave – Pravaha – pomeni tok življenja in tokratni tok bomo posvetili ženski. Prepustili se bomo plesom klasičnega južnoindijskega Bharat Natyama, folklornim plesom in modernejšemu bollywodskemu stilu v izvedbi plesne skupine Nataraj pod okriljem Vesne Jevšenak. Z dekleti so zaplesale tudi posebne gostje iz Indije. Nivedita Badve s plesno skupino Nada Brama nritjalaja.

Koreografije današnje predstave sta ustvarili Vesna Jevšenak in Nivedita Badve. Vesna Jevšenak je plesna pedagoginja in plesno – gibalna terapevtka, ki pleše in poučuje tradicionalne plese različnih kultur že dvajset let.

Je ena izmed redkih učiteljev v Sloveniji, ki poučujejo zahtevni plesni stil Bharat Natyam. S celovečernimi vsakoletnimi predstavami je bogato razširila kulturo indijskega klasičnega plesa v Sloveniji. Nivedita Badve je profesorica klasičnega indijskega plesa Bharat Natjam v Indiji. V Slovenijo prihaja že 7. leto zapored in v okviru Plesnega društva Salam Ghazeea vodi intenzivne plesne delavnice.

Devi Kautukam, upodoblja lepoto in veličastje  boginj Sarasvati, Lakšmi in Parvati, ki poosebljajo lastnosti ženske v različnih vlogah življenja. Džatisvaram, temelji na glasbenih ritmičnih strukturah, ki so podlaga za estetski tehnični ples brez pripovedne izraznosti,  sledi modernejša izvedba Tilane, zaključnega skupinskega plesa, ki vsebuje tako plesne elemente kot pripovednost v plesu.  omdernejša izvedba Baratnatjama, Šiva Stuti.

V tem plesu plesalke upodobijo, kako sledilci častijo svojega boga univerzuma – Šivo.  Klasičen ples Bharat Natjam je lahko edinstven in čist tudi na moderno glasbo, kar bo zaplesala Vesna Jevšenak na karnatsko izvedbo popularne pesmi Shape of you. Lavani je zgodovinsko in kulturno zelo pomemben indijski ljudski ples iz Maharastre. Tradicionalno so ga plesali le izbrani plesalci. Kasneje pa se je v Maharastri ples razširil med ljudi.

Koreografije v popularnem Bollywood plesnem stilu, kjer tradicionalno melodijo – rago, zamenjamo z znani glasbeni hiti.  Filmska glasba in plesi v bollywoodskih filmih so zmes klasičnih in ljudskih indijskih tradicionalnih glasbenih in plesnih tradicij. Bollywoodski plesi so se razvili kot edinstven in energičen slog. Koreografije bollywoodskih plesov iščejo navdih v indijskih ljudskih plesih, indijskih klasičnih plesih (kot kathak in bharat natyam), pa tudi show plesih, hip hopu, jazzu, baletu in podobno.

Plesalci bodo v drugi točki, ki sledi, zaplesali na glasbo iz filma Badri Ki Dulhania. Stri Kautukam, je oda ženstvenosti. Včasih ženska razodeva preprostost in nedolžnost, včasih pa neizmerno zrelost. Včasih pomiri nemir in nasilje, če je treba, pa se tudi razjezi. Ženska omogoči novo življenje in prebudi človečnost v družbi. Garba je indijski tradicionalni ples iz Gudžarata. Prebivalci ga plešejo ob posebnem prazniku: Navaratri vsako leto jeseni 10 dni. Moški in ženske se oblečejo v barvita tradicionalna oblačila. S plesom častijo boginjo Durgo. Gomar pa je indijski tradicionalni ples iz Radžastana. Plesalke, ki ga plešejo, so ponavadi oblečene v težka vezena krila